značaj

Nekaj o značaju našega Lumpija

Kot vsak mucek, tudi naš ni bil izjema, kar se tiče samosvoje volje, saj so mucki že po naravi takšni.
Rad je imel dobro hrano. Briketi so bili samo v nujnih primerih užitni, kadar sva šla z Bredo na dopust, ga je hranila soseda, drugače pa raje ne. Konzerve so bile tudi slabša izbira, kar se tiče pa pečenega mesa, je bil pa navdušen. Kuhano raje ne.
Tudi lovec je bil odličen. Ped varat je prinašal voluharje, miške in na žalost tudi kakšnega ptička. Če je bil še živ, smo ga vzeli in izpustili (ni bil ranjen, samo preplašen). Tudi marsikatera miška je bila še živa in dostavljena direktno v stanovanje. Če nam jo je uspelo ujet smo jo izpustili, če pa ne, jo je čakala mačja usoda. Zopet jo je ujel in pojedel.
Potepuh je tudi bil seveda. Zato imajo pri sosedovih njegove potomce.
Po petih (5) letih nam ga je povozil do smrti brezvestni voznik, poleg naše hiše.(NAJ MU AVTO CRKNE,CEPCU).
Toliko o Lumpijevem karakterju.

,