Domača mačka je nastala z udomačitvijo divje mačke pred 5000 leti. Male mačke, med katere spadajo domače mačke, za razliko od velikih mačk ne morejo rjoveti, a lahko mijavkajo in predejo. Ena od značilnosti mačk je, da nikoli ne padejo na hrbet. To je zato, ker se lahko v zraku zasučejo z hrbta na trebuh v manj kot v dveh sekundah (1,6 s). K temu ogromno pripomore zelo razvit vestibularni aparat (čutilo za ravnotežje), ki bi ga po učinkovitosti lahko primerjali z giroskopom. Poleg tega razkorači noge, da s tem zveča zračni upor, zgradba njene hrbtenice, ki deluje kot vzmet, pa poskrbi, da je padec čimbolj ublažen. Tako so najpogostejše poškodbe, kadar do njih sploh pride, poškodbe spodnjega dela telesa in nog. Zanimivo pa je, da se mačke redkeje poškodujejo pri večjih višinah, saj imajo tako dovolj časa, da se odzovejo. Mačke so predvsem nočne živali, zato imajo tudi dobro razvite oči, s katerimi lažje vidijo v temi. Mačje oči so namreč kar precej velike, da v temi lahko zajamejo več svetlobe. Obrnjene so naprej, da lahko na nočnem pohodu sprejmejo velike količine svetlobe. Položaj oči mačkam omogoča, da lahko zelo dobro ocenijo globino in razdaljo. To jim pride zelo prav pri lovu. Njihov vidni kot je 85°. Kot odličen lovec mora imeti mačka tudi zelo razvit sluh in voh. Mačke slišijo za dve oktavi višje tone kot ljudje. Zaznavajo namreč tudi ultrazvočna valovanja do 60.000 Hz, medtem pa nizke tone slišijo slabše. V temi mačkam pri izogibanju oviram pomagajo tudi občutljivi brki. Njihove tipalne dlake (vibrisi) imajo približno 200 živčnih vlaken in tako delujejo kot nekakšen radarski sistem in jim pomagajo pri izogibanju oviram.
ZAPRI